Vlažnost in sušenje lesa

Svež les vsebuje velike količine vode, ki ne zagotavlja dimenzijske stabilnosti in biološke odpornosti, kar njegovo uporabnost zelo omejuje. Najrazličnejši postopki sušenja lesa so zato prva in nujna faza predelave. Naloga sušenja je, da les osuši do takšnega stanja, ki zagotavlja njegovo optimalno nadaljnjo predelavo, obdelavo ali končno vgradnjo.

Delež vode v svežem lesu se med drevesnimi vrstami pa tudi v okviru iste vrste močno razlikuje, zato je z vidika nadaljnje uporabe pomembno poznavanje njene razporeditve. Voda v živem drevesu je odraz prevajalne vloge lesa – beljave, ki prevaja vodo iz koreninskega sistema v krošnjo, zato je bolj ali manj nasičena z vodo.

Zaradi svoje specifične zgradbe je les higroskopen in zato vselej bolj ali manj vlažen, hkrati pa nenehno vzpostavlja vlažnostno ravnovesje s klimo v kateri je. Vlažnost lesa v stanju higroskopnega ravnovesja je ravnovesna vlažnost lesa (u_r). Zaradi spreminjajočih se klimatskih razmer, niha tudi lesna vlažnost. Vsebnost higroskopne oz. vezane vode je omejena s številom sorpcijskih mest, ki jih lahko vežejo vodne molekule. Pri tem moramo poudariti, da je najodgovornejši dejavnik relativna zračna vlaga, temperaturni vpliv pa je močan le posredno, npr. ko v zimskih mesecih z ogrevanjem prostorov močno znižujemo relativno zračno vlažnost.

Tako kljub pazljivemu in pravilnemu sušenju ne moremo zagotoviti stabilnega vlažnostnega stanja lesa. Pomembnejše od same spremembe vlažnosti pa so dimenzijske spremembe, vezane na sprejemanje (nabrekanje) in oddajanje (krčenje) higroskopske vode. Zaradi higroskopnosti lesa in nihajočih klimatskih razmer tako tudi v uporabi ne moremo preprečiti njegovega večjega ali manjšega delovanja. Stabilnost lesenih talnih oblog je tako odvisna od izbire materialov, od njihove proizvodnje, od pravilnih postopkov vgradnje in od vzdrževanja končnega uporabnika.

Težave, ki bi lahko nastopile pri uporabi lesenih talnih oblog omilimo:

• z uporabo najprimernejše lesne vrste,

• z izbiro lesa brez rastnih posebnosti in orientiranih elementov (les se v tangencialni smeri krči in nabreka dva-krat bolj kot v radialni),

• z osušitvijo na primerno vlažnost (odgovarjati mora povprečnim klimatskim razmeram na mestu vgraditve – predvsem relativni zračni vlažnosti in tudi temperaturi),

• s pravilno konstrukcij in proizvodnjo;

• s pravilnim postopkom vgradnje (preprečevanje dodatnega navlaževanja od sovgrajenih materialov, primerna hidro izolacija, uporaba pomožnih materialov – npr. lepila, ki ne vsebujejo vode),

• z zaščitnimi premaznimi sredstvi, ki delujejo hidrofobno in upočasnijo hitrost uravnovešanja in

• uporabo kompozitov ali s specialnimi postopki dimenzijske stabilizacije lesa.

Ravnovesna vlažnost je v tesni zvezi s temperaturo in relativno zračno vlažnostjo okolja, v katerem je. Za ugotavljanje ravnovesne vlažnosti uporabljamo nomogram (ali tabele), ki sicer velja za smrekovino, vendar jih v praksi z zadovoljivo natančnostjo uporabljamo tudi za druge srednje goste lesne vrste.

Pri vgraditvi lesa je treba paziti, da je lesna vlažnost približno enaka ravnovesni vlažnosti, kot jo narekujejo srednje klimatske razmere na mestu vgraditve, sicer pride do nezaželenega krčenja in nabrekanja. Razen v klimatiziranih prostorih ne moremo preprečiti večjega ali manjšega ťdelovanjaŤ lesa zaradi klimatskih nihanj, npr. med zimskim in letnim časom pa tudi med nočjo in dnevom ali deževnim in suhim vremenom. Ravnovesna vlažnost v normalni klimi (pi = 65 %, t = 20 °C) je približno 12 odstotkov, v prostorih s centralnim ogrevanjem med 6 in 8 odstotki, v prostorih, ogrevanih s pečmi pa med 8 in 10 odstotki. Najvišja vlažnost, ki še zagotavlja varnost pred okužbami z glivami, je med 18 in 20 odstotki (preglednica 1).

Preglednica 1: Ravnovesna vlažnost lesa v uporabi

Krčenje in nabrekanje lesa

Krčenje lesa štejemo med njegove najneugodnejše lastnosti. Zaradi higroskopnosti ne ostajajo dimenzije stabilne niti po osušitvi na primerno vlažnost. Krčenja ali nabrekanja lesa ne moremo popolnoma preprečiti, vendar pa moramo ukrepati tako, da bi bile negativne posledice čim manjše.

Zaradi nehomogene zgradbe se les v različnih smereh različno krči in nabreka. Delovanje lesa v smeri glavne osi debla – vzdolžno, je zanemarljivo majhno (βl = od 0,1 do 0,6 odstotkov). Radialno krčenje v smeri lesnih trakov je od 2,3 do 6,8 odstotkov in tangencialno v smeri prirastnih plasti od 6 do 12 odstotkov, kar pa je veliko in je to treba upoštevati. V grobem je razmerje med longitudinalnim, radialnim in tangencialnim krčenjem 1 : 10 : 20.

Obstaja pozitivna odvisnost med volumenskim, radialnim in tangencialnim nabrekanjem ter gostoto. Stabilizirajoči vpliv jedrovinskih snovi je pri redkejših lesovih večji kot pri gostejših. Delovanje lesa in od njega odvisna dimenzijska stabilnost sta odvisni od specifičnih, t.j. določeni vrsti vrojenih lastnosti, in nespecifičnih, ki veljajo za vse vrste enako. Idealno dimenzijsko in oblikovno stabilni so lesovi z majhnim skrčkom, majhno krčitveno anizotropijo in dolgim uravnovesnim časom.

Če imate težave z vlago obiščite: www.brezvlage.si

Preglednica 2: Kazalniki dimenzijske stabilnosti za nekatere domače in tropske lesne vrste.